Združevanje mačk

Mačke so nekoč veljale za živali, ki za zadovoljno bivanje ne potrebujejo družbe drugih mačk. Novejša znanja o teh vse bolj priljubljenih človeških spremljevalcih pa nas učijo drugače. Večina mačk je bolj zadovoljnih in zdravih, če imajo v svojem domu za družbo še kakšno predstavnico svoje vrste. Predvsem jim ta pride prav med našimi daljšimi in krajšimi odsotnostmi, pa tudi drugače muce med seboj ustvarijo cel spekter različnih skupnih odnosov, ritualov in navad, drugačnih od tistih, ki jih imajo pri druženju z ljudmi.

Če se odločimo, da svoje mačke ne bomo prikrajšali za družbo druge mačke, je najbolj enostavno, da takoj posvojimo dve muci. Navadno v tem primeru posvojimo sorojence ali muce, ki že nekaj časa bivajo skupaj, se poznajo in se dobro razumejo. Če pa se za posvojitev druge muce odločimo naknadno, je priporočljivo, da muco izberemo glede na značajsko ujemanje. Če bomo muce posvojili pri Mačji hiši, nam bodo ob tem v največjo pomoč skrbnice, ki muce dobro poznajo.

Ko se odločimo za novo muco je prav, da se združevanja lotimo počasi in potrpežljivo. Določene muce bodo nad družbo takoj navdušene in bomo čas združevanja skrajšali, pri večini pa bo potrebno nekaj naše potrpežljivosti, preden bodo postale prijateljice. V vsakem primeru pa zagotovimo, da je muca pred prihodom v naš dom veterinarsko pregledana in testirana.

Ko k hiši prinesemo novo mačko, jo namestimo v ločen prostor, v katerem ji mora biti na voljo lastna hrana, voda, stranišče, ležišče, igrače. Ločena namestitev zagotovi, da muci ne bosta ena drugo doživeli kot ogrožajoči, pač pa se bosta postopno navadili na prisotnost. Najprej to navajanje poteka preko nam nevidne izmenjave vonjev in zvokov. Nato izmenjavo teh povečamo tako, da jima vzajemno zamenjamo igrače in ležišča, ju počešemo z isto krtačo, izmenjamo prostora, kjer bivata. Muci hranimo vsako na svoji strani vrat, da povežeta vonj po drugi muci s prijetnimi izkušnjami (hrano).

Združevanje nadaljujemo s kratkimi nadzorovanimi stiki. Pri tem je najbolje, da novo prispelo muco zapremo v transporter, da si lahko ena drugo varno ogledata. V naslednji stopnji pustimo obe prosto v prostoru, pri čemer prijazno vedenje nagrajujemo s pohvalami in priboljški, napetosti pa mirimo z lastno mirnostjo in preusmerjanjem pozornosti. Proces združevanja predvsem pri mlajših mucah spodbujamo tudi s skupno igro, ki v začetku ne sme biti preveč aktivna, da je ne doživita kot ogrožajočo.

Dokler nismo popolnoma prepričani, da se muci sprejemata, ju ne puščamo skupaj brez nadzora. To lahko traja nekaj dni ali pa več tednov, odvisno od značaja prve muce ter tega, kako uspešni smo bili pri izbiri značajsko ustrezne nove muce. Ves proces je odvisen tudi od našega počutja in vedenja med združevanjem, zato je pomembno, da smo ob tem mirni in potrpežljivi. Pihanje, godenje, renčanje in kakšna klofuta s šapico so normalna vedenja ob združevanju in nas ne smejo prestrašiti. Naša mirnost in potrpežljivost je ob združevanju najpomembnejši pripomoček, ni pa čisto edini. Pomagamo si lahko tudi s feromoni, ki bodo dodatno vplivali na večjo sproščenost in prispevali k zmanjšanju morebitnega stresa ter pomagali, da se bosta muci sprejeli ter sčasoma postali zaveznici in prijateljici.